Akademija za igralsko umetnost (AIU) je leta 1946 začela delovati v stanovanju v Dukičevem bloku na Štefanovi ulici. Tako je, v stanovanju. Čez tri leta se preseli v del nacionalizirane stavbe frančiškanskega konvita na Frančiškanski ulici. Malo kasneje tedanji rektor Akademije dr. France Koblar pošlje Svetu za prosveto in kulturo pismo, v katerem opozarja na prostorsko stisko. Ta postane hujša, ko se gledališkim študentom in predavateljem pridružijo radijski, filmski in televizijski, torej ko leta 1963 AIU postane AGRFT. Po študentskih bojkotih predavanj na AGRFT leta 1986 občina Ljubljana-Center dodeli Akademiji celotno stavbo, vendar v bivših samostanskih celicah še vedno bivajo stanovalci. (Postopno izseljevanje stanovalcev traja 26 let!) Istega leta Univerza objavi, da imajo prednost pri reševanju prostorskih stisk Fakulteta za biologijo, Pravna fakulteta in AGRFT, pri čemer je Akademija edina še danes v istih prostorih.

Obljubljene lokacije za skupno stavbo treh akademij so se neprestano spreminjale (od lokacij nekdanjih klavnic ob Mesarski cesti, bivše tovarne Rog, Metelkove pa vse do Domžal). Aprila 2004 pa je dokončno (dokončno?) izbrana parcela na Roški cesti. Začne se dolg postopek: urbanistično-arhitekturni natečaj, zahtevek za revizijo, izbor nagrajenih elaboratov, zahtevek za revizijo, ustavitev postopka, ponoven zagon, izbira izvajalca projektne dokumentacije, zahtevek za revizijo, podpis pogodbe z arhitekturnim birojem Ravnikar Potokar, dogovarjanje z MOL glede občinskega podrobnejšega prostorskega načrta. Vmes pa tudi obljube in prestavljeni roki: prvotno predviden rok začetka gradnje je bil konec leta 2008. Aprila 2008 je predviden začetek gradnje leta 2009. Predvidena je gradnja v letih 2010-2013 in nato zaključek projekta.

No, pa smo tukaj. Leta 2013, gradnja se niti začela ni. Del parcele na Roški še vedno ni v lasti Univerze v Ljubljani, AGRFT ima sicer na voljo celotno stavbo bivšega samostana, vendar za to plačuje najemnino. Prav tako najema prostore po celotni Ljubljani, da bi lahko študentje vadili in se čim bolj gladko podajali na svojo umetniško pot. Diskusija o združitvi vseh akademij, na katerih rastejo fičfiriči, očitno še vedno traja.

Generacija, ki je študij na AGRFT-ju začela leta 2012/2013, je prva, ki ne pozna gospe, ki se v sprani rožasti obleki mimo njih odpravlja na tržnico. Prav tako ne pozna predavanj, popestrenih z vonjem po opoldanskem segedinu ali pa zvokom televizije gospoda, ki je še pred dvema letoma bival poleg predavalnice 57. Vseeno pa ta generacija (kot vse prejšnje) pozna hodnike, v katerih mimohod dveh oseb nujno vzpostavi tudi fizični kontakt, če se le ne stisneta popolnoma k steni; pozna stalno dogovarjanje ali pa celo prerekanje glede prostorov za vaje; pozna premajhne prostore za vaje; pozna stalno spreminjanje lokacije vaj; pozna neuspešno iskanje prostora za nemoteno ustvarjanje. Česar pa noben študent, četudi fičfirič z umetniške akademije, ne bi smel poznati.

novice